Spolna zloraba otrok in mladostnikov

Abstract

Premalo se zavedamo, kako dolgoročen in uničujoč je lahko vpliv spolne zlorabe na posameznika in njegovo nadaljnje funkcioniranje in življenje. Gre za dejanja, ki poleg oskrunitve telesa prizadenejo tudi človekovo samopodobo, čast in samospoštovanje, njegov biopsihosocialni razvoj in nadaljnjo umestitev v vsa pomembna področja človekovega udejstvovanja. Glede na definicijo travme lahko spolno zlorabo obravnavamo kot travmatski dogodek, ki pusti razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. O spolni zlorabi otroka in mladostnika govorimo, ko odrasla oseba ali nekdo, ki je zrelejši od otroka, uporabi svojo moč in vpliv nad njim ter izrabi njegovo zaupanje, odvisnost in spoštovanje, da ga zavede v spolne aktivnosti. Spolna zloraba otrok zaobjema širok krog spolnih dejanj, usmerjenih na otroke. Podatki Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da bo pred dopolnjenim 18. letom zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Torej vsaka peta oseba. Spolna zloraba je mnogokrat nerazkrita in neprepoznana. Po podatkih naj bi do 80% vseh žrtev spolnega nasilja tega ne razkrilo. Mnogo dejavnikov vpliva na to, da žrtve o spolni zlorabi ne spregovorijo. Posamezniki na spolno zlorabo reagirajo zelo različno in tudi v različnih časovnih obdobjih, v kontinuumu od hudih duševnih motenj na eni strani do ugodnega izhoda brez negativnih psiholoških posledic na drugi strani. Večina pa jih bo vsaj v nekem obdobju svojega življenja zmerno do huje simptomatska. Najpogostejši izid travmatičnih ali hujših stresnih dogodkov, med katere lahko z zagotovostjo štejemo tudi spolno zlorabo, je posttravmatska stresna motnja (PTSM). Negativne posledice spolne zlorabe otroka na psihosocialno prilagoditev in zdravje so zelo verjetne in hkrati zelo raznolike. Kljub temu pa ugotavljajo, da nekateri posamezniki ohranijo normalno funkcioniranje in kljub neugodnim stresnim dogodkom ne zbolijo oziroma nimajo posledic. Odpornost je sposobnost posameznika, ki omogoča, da neugodne zunanje stresorje na čim manj škodljiv način preživi in se nanje odziva s čim manj negativnimi posledicami. Sestavljena je iz interakcije več komponent, ki jih v grobem lahko razdelimo na posamezniku lastne (endogene) dejavnike ter okoljske (eksogene) psihosocialne dejavnike. Z žrtvami spolnega nasilja in zlorabe se poleg zdravstva ukvarja še veliko drugih institucij, društev in skupin. Vključeni so v preventivo, razkrivanje, preprečevanje nadaljnje zlorabe, v nudenje varnosti in zaščite, sodno obravnavo, preganjanje in kaznovanje, zdravstveno oskrbo, ožjo in širšo obravnavo, podporo žrtvi in svojcem, spremljanjem žrtve in terapijo v izogib in preprečevanjem posledic. Odločitve o vrsti psihoterapevtske obravnave travmatiziranega zlorabljenega otroka temeljijo na individualni diagnostični in psihosocialni oceni. Obstaja več teoretskih pristopov k obravnavi travme po spolni zlorabi, ki se razlikujejo v modalnostih in posameznih sredstvih terapevtskih metod, vendar ne glede na pristop vsi temeljijo na usmerjenosti v čustvene posledice, kakor tudi na kognitivno restrukturiranje in spremembe v vedenju ter stalno vzpostavljanje občutka varnosti in podpore. Delo z družino dokazano vodi v zmanjševanje vedenjskih in depresivnih simptomov pri spolno zlorabljenem otroku in krepi njegovo okrevanje.