MENJAVA ANTIPSIHOTIKOV

Klinični primer: HIPERSOMNIJA OB ZDRAVLJENJU Z ANTIPSIHOTIKI

Abstract

Koristi, ki jih pacient pridobi z menjavo antipsihotika, morajo odtehtati morebitna tveganja. Glede na hitrost ukinjanja starega antipsihotika ter čas uvedbe novega, ločimo več načinov menjave antipsihotikov (menjava s prostim intervalom, menjava brez prostega intervala ter z delnim ali popolnim prekrivanjem). Glede na to, da se pojavljajo vedno novi antipsihotiki, ki se med seboj močno razlikujejo po mehanizmu delovanja, postaja pri menjavi vedno več možnih kombinacij. Različni antipsihotiki se različno močno vežejo na posamezne receptorje, vsi pa delujejo na receptorje za dopamin. Nekateri antipsihotiki se bistveno razlikujejo po svojem mehanizmu delovanja od drugih, kar je pri menjavi treba upoštevati. Iz profila delovanja antipsihotika na posamezne receptorje lahko delno sklepamo na morebitno pojavljanje zapletov ob menjavi. Ti zapleti so lahko posledica odtegnitve starega antipsihotika, neželeni učinki novega antipsihotika ali simptomi psihične motnje. Smiselna je postopnost pri menjavi antipsihotikov, če je to le mogoče. Pri določanju ciljnega odmerka novega antipsihotika si lahko pomagamo z uporabo klorpromazinskih ekvivalentov, medianih odmerkov, medianih učinkovitih odmerkov (ED50) ter maksimalnih učinkovitih odmerkov (ED85 do ED95). Izračun ciljnih odmerkov naj bo le informativen, vodilo pa naj bo klinična slika.