Prodromalna stanja prve psihotične epizode: zgodnje odkrivanje in interveniranje

Abstract

Odkrivanje in zdravljenje prodromalne faze prve psihotičneepizode je iz številnih razlogov obetavnopodročje in je podlaga za razvoj številnih programov za zgodnje odkrivanje shizofrenije po svetu. Z zgodnjim odkrivanjem rizičnega sindroma za psihozo in usmerjenimi terapevtskimi strategijami lahko pomembno izboljšamo okrnjeno funkcioniranje človeka in s tem prognozo njegove bolezni v celoti. Prav tako lahko zmanjšamo nevrobiološke spremembe ob prvi psihotični epizodi, katerih začetki dokazano sežejo v prodromalno fazo bolezni. Naturalistične študije so pokazale, da z zgodnjim odkrivanjem lahko zmanjšamo trajanje nezdravljene psihoze, ki je sicer dokazano povezana s težjo psihopatologijo ter slabšim funkcionalnim izidom bolezni. Prodromalno obdobje je potencialno pomembno za definiranje rizičnih kazalcev za razvoj psihoze in raziskovanje možnih načinov zdravljenja. Avstralski kriteriji za prospektivno prepoznavanje prodromov definirajo visoko rizično stanje za psihozo (kriteriji ultra high risk) in predstavljajo najširše uporabljano metodo za odkrivanje oseb s prodromalno simptomatiko prve psihotične epizode v svetu. Nemška definicija skupine bazičnih simptomov pomembno prispeva k opredeljevanju zgodnjega poteka bolezni. Na podlagi omenjenih definicij so nastali številni polstrukturirani intervjuji, ki omogočajo lažje prospektivno prepoznavanje prodromalnih simptomov. Glavna ovira prepoznavanja rizičnega stanja za psihozo je relativna nespecifičnost domnevnih rizičnih simptomov. Fenomenološke raziskave nakazujejo prispevek na tem področju, saj imajo motnje bazičnega doživljanja sebe (selfa), ki so specifične za motnje shizofrenskega spektra, pomembno napovedno vrednost in bi lahko predstavljale glavni kazalec zgodnje psihotične vulnerabilnosti. Polstrukturirani intervju za ugotavljanje teh motenj je EASE (Examination of Anomalous Self Experience). Zgodnje psihosocialno in farmakološko interveniranje je predmet številnih raziskav, saj bi lahko pomembno olajšali potek psihotične motnje. So pa v ospredju etična vprašanja o tem, kdaj in kako intenzivno zdraviti ter vprašanje »cost—benefit«.