Vloga izvedenca psihiatra pri ugotavljanju sposobnosti za prestajanje kazni zapora

Abstract

Izhodišča: Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) določa, da se obsojencu, ki je na prostosti, sme odložiti ali prekiniti izvrševanje kazni zapora, če zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni. Na področju duševnega zdravja v strokovni literaturi obstaja več definicij hude psihične motnje. Videti je, da so najprimernejše tiste, ki ob oceni posameznih psihopatoloških fenomenov ocenjujejo tudi trajanje psihične motnje pri posamezniku in vpliv le-te na funkcioniranje posameznika. Kot uporabna v različnih kulturnih okoljih in enostavna za uporabo se je izkazala definicija, ki temelji na definiciji National Institute
of Mental Health iz leta 1987 in vključuje kriterije: 1. diagnoza psihoze, 2. trajanje obravnave (stik s službami) enak ali daljši od dveh let ter 3. vrednost na lestvici GAF (Global Assessment of Functioning Scale, American Psychiatric Association, 1987) manjša ali enaka 50. Možnih je več uporab zgoraj navedenih kriterijev. Po bolj dosledni varianti morajo biti za ugotavljanje hude psihične motnje izpolnjeni vsi trije kriteriji, po bolj ohlapni varianti pa le zadnja dva.

Zaključki: Vloga psihiatra pri ugotavljanju sposobnosti za prestajanje kazni zapora je predvsem v ugotavljanju, ali pri preiskovancu obstaja hujša psihična motnja, in ugotavljanje možnosti obravnave preiskovanca med prestajanjem kazni zapora.